Pedagogika
Waldorfska pedagogika se ne opira na vnaprej postavljena pravila in metode, temveč postavlja pred vzgojitelja in učitelja otroka kot individualno bitje. Waldorfski pedagog skuša ob pravem času in na primeren način slediti otrokovim impulzom v razvoju v odgovornega, ustvarjalnega, svobodnega in zrelega odraslega.
Utemeljitelj waldorfske pedagogike je avstrijski filozof dr. Rudolf Steiner. Njegov bogati opus se dotika številnih področij življenja, od medicine, poljedelstva, filozofije, do pedagogike, ki jo je predstavil v temeljnem delu Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti. Vsa znanja je strnil v znanosti o človeku v najširšem smislu – antropozofiji.
Waldorfska pedagogika si prizadeva za razvite osebnosti svobodnega mišljenja, polne navdušenja, veselja do življenja, čuta zase, za soljudi in za razvoj sveta kot celote, samoiniciativne in odgovorne v ravnanju – osebnosti z močno voljo.
Učitelji se trudimo to dosegati predvsem z zgledom in starosti ter drugim okoliščinam primernim izborom vsebin, učnih ciljev in metod, ki ne razvijajo le intelekta, ampak skrbijo za skladen celosten razvoj otrok – za skladen razvoj glave, rok in srca. Izkušnje pri delu si redno izmenjujemo in se dogovarjamo o novih ciljih, ki nam pomagajo uresničevati našo vizijo. Najvišji cilj naše pedagogike je torej vzgoja za prihodnost.
Za razvoj otrok je zelo pomembno, da imajo pred seboj razvijajočega se učitelja. Pomembno je, kaj delamo, kaj govorimo in kako to delamo. Za razvoj otrok pa je še pomembnejše to, kar mi smo in koliko napredujemo kot ljudje.
Današnji otroci in mladina bodo v prihodnosti iskalci rešitev globalnih izzivov, s katerimi se srečujemo že danes. Tudi sodobno pedagoško raziskovanje vedno bolj kaže na to, da je strokovno znanje sicer potrebno, da pa ni dovolj. Da bi naši otroci znali ravnati odgovorno, morajo razviti celo vrsto sposobnosti (imenovanih tudi ključne kompetence): samostojnost in samoiniciativnost, sposobnost odločanja in delovanja, zavedanje socialne odgovornosti, pripravljenost k vseživljenjskemu izobraževanju, spontanost in fleksibilnost.
Ideja waldorfske pedagogike že skoraj sto let neprekinjeno osvaja svet in je aktualna bolj kot kdajkoli. Razlog za to je celostni pogled na otroka, njegovo delo, ustvarjanje, bitje. Na poti iskanja načina izobraževanja, ki spodbuja razvoj otroka in je hkrati prikrojeno potrebam posameznika, je waldorfska šola že od nekdaj pod vprašaj postavila namensko in k tekmovanju ter storilnosti naravnano izobraževanje. Kdor se vključuje v aktualno debato o izobraževanju, bo morda ravno v waldorfski pedagogiki našel presenetljive odgovore.
Zlata pravila waldorfske pedagogike
- Vse navezati na človeka. Otrok mora imeti občutek, da snov, ki jo učitelj podaja, zadeva tudi njega. Pedagog individualno nagovarja vsakega otroka znotraj skupine.
- Najprej storiti, nato razumeti. Z udi je potrebno najprej delovati in šele nato razumeti v glavi.
- Od celote k delom. Začnemo s celoto in se nato posvetimo posameznim delom.
- Svet je lep. Otroku moramo takšen svet tudi predstaviti, najbolje skozi zgodbe.
- Snov slikovito predstaviti. Slika pomeni več kot le notranjo predstavo opaženega, otrok skozi slike razume tudi notranje zakonitosti, pomen in bistvo.
- Vse je ritem. Vse, kar počnemo, potrebuje ritem (budnost – spanje, učenje – pozabljanje, gibanje – mirovanje …)
- Vedno imeti pred očmi pravo, stvarno, živo, praktično življenje – ne abstraktno. To pravilo zaobjema vseh šest ostalih pravil.
