Rudolf Steiner

Rudolf Steiner se je rodil 25. februarja leta 1861 v Donjem Kreljevcu. Bil je najstarejši, sledila pa sta mu še mlajši brat in sestra. Oče je bil lovec v službi grofa v Spodnji Avstriji. Ker mu grof ni dal dovoljenja za poroko, je Johann pustil službo in se zaposlil na železnici kot telegrafski operater. Oče je bil nato železniški uradnik, ki so ga veliko premeščali po železniških postajah v bližnji in daljni okolici Dunaja.

Zelo ga je navduševal očetov telegraf, privlačila pa ga je tudi narava, zato je veliko časa preživel zunaj. Bil je samotarski in precej neodvisen otrok, saj ni imel časa, da bi se družil z vrstniki, kot otrok pa je tudi že doživel prve jasnovidne izkušnje. Kot sedemletnik je opazil, da zaznava več kot večina ljudi, ki jih je srečeval. Svoje občutke ob nadčutnih zaznavah več let ni delil z drugimi, tudi s starši ne. Kot osemnajstletni mladenič je le srečal zeliščarja, ki je tudi sam imel izkušnje t. i. višjih svetov. Zeliščar in mladi Steiner sta se ujela in si izmenjala nadčutne izkušnje. Steiner je o njem zapisal:
"Z njim si se lahko pogovarjal o duhovnem svetu kot z nekom, ki ima s tem izkušnje."

Imel je nekaj igrač, vendar se je pogosto igral s slikanicami s premikajočimi slikami. Veliko časa je preživel z očetom, pisati se je naučil tako, da ga je posnemal. Ko je bil Rudolf po očetovem mnenju dovolj pripravljen, ga je poslal v šolo. A kaj kmalu se je zgodilo, da so Rudolfa po krivem obsodili pobalinstva. Storilec je bil v resnici sin dotedanjih družinskih prijateljev, učiteljskega para. V stilu: "Naš pa že ni tega storil!" so zvalili vso krivdo na Rudolfa. Rudolfov oče je imel vsega dovolj in ga je vzel iz šole ter ga poučeval kar sam, ko je bil prost med prihodom enega in drugega vlaka. Oče je bil v vlogi učitelja do naslednje selitve, do druge osnovne šole.

V srednji šoli je Steiner študiral matematiko, znanost in filozofijo. Učil se je grščine, latinščine in računovodstva, poleg tega pa je nudil inštrukcije za učence, da bi nekaj dodatnega zaslužil. Z osemnajstimi leti se je vpisal na tehniško šolo na Dunaju, kjer je študiral biologijo, kemijo, fiziko in matematiko, obiskoval pa je tudi predavanja filozofije in književnosti. Prav fizika je naredila nanj zelo močan vtis. Porajalo se mu je cel kup vprašanj: "Kako premostiti naravoznanstvene nauke, ki so jih poučevali na univerzi, in svoja lastna doživljanja duhovnega opazovanja?"

Profesor in prijatelj, Karl Julius Schröer, je Steinerju prvi približal J. W. Goetheja, in sicer kot človeka in pesnika, sam pa ga je spoznal v svojem prostem času še kot znanstvenega raziskovalca, ki se je ukvarjal z optiko, botaniko in anatomijo. Steiner je opazil, da Goethe v svojih raziskavah razmišlja drugače kot običajni znanstveniki. Goethe se je trudil zajeti celoto, življenje in ne le mrtvo, zato ga je Steiner prepoznal kot nekoga, ki je pokazal na most med naravo in duhovnim. Dobil je obsežno nalogo urediti in izdajati Goethejeve znanstvene spise.

Steiner je, da bi zaslužil za preživetje, delal tudi kot tutor štirim dečkom iz bogate dunajske družine. Še posebej veliko pozornosti je moral posvečati najmlajšemu, ki je imel možgansko okvaro in kot tak ni bil sposoben normalnega učenja. Steiner se je trudil najti poti, kako pomagati temu otroku in tako je začel razvijati svoje teorije o vzgoji in izobraževanju (ta deček je pozneje uspešno zaključil osnovno šolo in gimnazijo).

Po uspešno zaključenem doktoratu iz filozofije leta 1891 je Steiner še naprej razvijal duhovno in znanstveno raziskovanje in v svoji knjigi Filozofija svobode je prvič opisal povezave med njegovim preučevanjem sodobnega naravoslovja in notranjim svetom. To duhovno znanost je pozneje poimenoval antropozofija. Oblikoval je svoj program duhovne prenove na vseh področjih življenja: v umetnosti, izobraževanju, politiki, ekonomiji, medicini, kmetijstvu in religiji. Do konca svojega življenja ga je predstavljal na številnih predavanjih in tečajih po Evropi.

Vzgoja in izobraževanje

Emil Molt, direktor tovarne cigaret Waldorf Astoria iz Stuttgarta v Nemčiji, je povabil Steinerja, da bi predaval tudi njegovim delavcem. Molt je prebral Steinerjev esej z naslovom Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti (napisan 1907) in ga pozval, naj opisani način razvije do te mere, da bi lahko odprl šolo za otroke svojih delavcev. Obema je bilo pomembno, da ta šola ne bi vsiljevala nikakršne ideologije tako na političnem, ekonomskem ali religioznem področju. To je veljalo tudi za antropozofijo, ki so jo uporabili le za izobraževanje učiteljev, da pridobijo splošno predstavo o človeku, spoštovanje človeške individualnosti in za samorazvoj. Na predavanjih za prve waldorfske učitelje je Steiner podal podroben vpogled v razvojne faze človeka in govoril o svojih idejah socialne prenove družbe, ki jo je popolnoma razdejala prva svetovna vojna. Prva skupina učiteljev je skupaj s Steinerjem razvila nov pedagoški pristop. Steiner je trdil, da se morajo učitelji vse življenje izobraževati, če želijo učiti, in samo učitelj, ki je temu predan, bo lahko navdihnil učence.

Prva waldorfska šola

Steiner je prvo ‘Svobodno waldorfsko šolo’ slavnostno odprl 7. septembra 1919. Od vsega začetka je bila to osnovna šola za 256 otrok pretežno iz družin delavcev, zaposlenih v tovarni. Šolo je sestavljalo osem razredov in prvič se je zgodilo, da so otroci obeh spolov, iz različnih socialnih okolij, različnih nacionalnosti in veroizpovedi ter sposobnosti skupaj sedeli v učilnici.

Čeprav je bil Steiner idealist, ki ni nikoli deloval v nasprotju s svojimi prepričanji, pa je moral biti pragmatičen, ko je šlo za izobraževanje. Z oblastmi v Stuttgartu je sklenil dogovor, da bo waldorfski učni načrt sicer ostal nespremenjen in učenci ne bodo sledili državnemu učnemu načrtu, vendar pa morajo biti sposobni preiti z waldorfske šole na katero koli drugo šolo. Steiner je v ta namen prilagodil program, da bi učenci na waldorfski šoli lahko obvladali enako snov in si pridobili enake spretnosti kot učenci v drugih šolah v enakem starostnem obdobju.

Steinerjeva pot, če jo gledamo z distance, ves čas jasno gradi mostove tam, kjer se zdi, da povezava ni možna ali je vsaj izredno težko uresničljiva. Steiner je hotel povezati duhovnost in znanost, ustvaril je duhovno znanost ali znanost o duhu.

Steiner je bil velikan med ljudmi, človek in človekoljub. Napisal je 28 knjig in imel preko 6.000 predavanj, ki so jih stenografsko zapisali njegovi privrženci in v katerih je natančno opisal »zgodovino kozmosa« in »modrost sveta«. Med drugim je napisal The Philosophy of Freedom (Filozofija svobode, 1894) in The Course of My Life (Smer mojega življenja, 1925).

Steinerjevo drugo delo

Steiner je imel na tisoče predavanj in tečajev po Evropi, v katerih je predstavljal svoj program za duhovno prenovo življenja na področjih umetnosti, izobraževanja, politike, ekonomije, medicine, kmetijstva, in družbene organizacije. Umrl je 30. marca 1925 v Dornachu. Zapisi njegovih predavanj, ki so bili objavljeni v brezštevilnih publikacijah in prevedeni v številne svetovne jezike, služijo kot osnova za nadaljnji študij. Danes obstaja po svetu več kot 10 000 iniciativ, ki delujejo na področjih, s katerimi se je ukvarjal Steiner:

  • izobraževanje (waldorfski vrtci, šole in specializacije za waldorfske učitelje),
  • kmetijstvo (biodinamično poljedelstvo, živinoreja, čebelarstvo, sadjarstvo, vinarstvo),
  • umetnost (arhitektura, evritmija, lutkarstvo, gledališče, glasba, kiparstvo, slikarstvo),
  • medicina (antropozofske klinike, bolnišnice, izobraževalni centri za zdravnike in negovalce, masažni centri, umetniške in gibalne terapije, kozmetika),
  • naravna znanost (čiščenje vode, kompostniki, astronomija),
  • znanstveno raziskovanje, književnost, družbena prenova (skrb za umirajoče, Camphill šole za ljudi s posebnimi potrebami),
  • ekonomija (banke in etične naložbe).
"Velika vprašanja življenja človeštva vodijo nazaj do otroške sobe in učilnice."
Rudolf Steiner